PlatinumDeskanje po celem snegu velja za enega najbolj vznemirljivih občutkov. Mehka podlaga, tišina narave in občutek lebdenja pod nogami ustvarijo posebno povezavo z okoljem. Kljub temu pa takšna vožnja zahteva več spretnosti, izkušenj in priprav, saj se pogoji na neurejenih terenih hitro spreminjajo.
Razumevanje snežnih plasti, ustrezna oprema in pravilna tehnika so osnova za varno izkušnjo. Za začetnike je vožnja po pršiču lahko zahtevna, zato se je priporočljivo podati v globok sneg šele po tem, ko je vožnja po urejenih progah dovolj samozavestna. Tudi izkušeni deskarji vedno preverijo teren in vremenske razmere, saj se kakovost snega spreminja skozi dan.
1. Priprava telesa in kondicije
Deskanje po celem snegu zahteva več moči kot vožnja po urejenih progah. Mišice nog, trupa in hrbta morajo biti pripravljene na daljše in bolj naporne gibe. Pred sezono je priporočljivo izvajati vaje za ravnotežje, stabilnost in moč jedra. Vadba na nestabilnih podlagah, kot je deska za ravnotežje, izboljša odzivnost in stabilnost telesa.
Močne noge omogočajo večji nadzor, še posebej v globokem snegu, kjer je upor izrazitejši. Kondicijska priprava vključuje tudi vzdržljivost, saj vožnja po pršiču hitro izčrpa energijo. Redna hoja v hribe, tek na smučeh in kolesarjenje pomagajo ohranjati pripravljenost skozi sezono.
2. Izbira prave deske za pršič
Deska za cel sneg je daljša in širša od tiste za urejene proge. Večja površina omogoča boljše drsenje in preprečuje ugrezanje v sneg. Snowboardi z usmerjeno obliko (directional) imajo daljši nos in krajši rep, kar poveča plovnost v globokem snegu. Pomembna je tudi ustrezna trdota, saj premehka izgubi stabilnost, pretrda pa oteži nadzor v zahtevnih razmerah.
Poleg oblike je treba pozornost nameniti tudi vezem in nastavitvam kotov. Nekateri deskarji vezi pomaknejo nekoliko nazaj, s čimer povečajo vzgon sprednjega dela deske. Pomembno je, da se oprema ujema z našim slogom vožnje in s tipom snega, na katerem bomo največkrat deskali.
3. Učenje pravilne drže in teže telesa
V globokem snegu je drža nekoliko drugačna kot na urejenih poteh. Težo je treba rahlo premakniti nazaj, s čimer se nos deske dvigne nad površino. Hkrati moramo ohranjati sproščeno držo, saj napetost ovira gibanje in zmanjšuje nadzor. Kolena ostanejo rahlo pokrčena, trup sledi gibanju deske, kar pomaga ohranjati ravnotežje tudi ob nenadnih spremembah terena.
Pomembno je, da ne pretiravamo z nagibom nazaj, saj to povzroči izgubo hitrosti in slabšo vodljivost. Z vadbo postopoma razvijemo občutek za pravilno razporeditev teže. Deskarji pogosto opisujejo občutek lebdenja, ki nastane z mehkim, tekočim gibanjem brez sunkovitih reakcij. Ravnotežje med sproščenostjo in nadzorom omogoča tekoče zavoje po pršiču.
4. Spoštovanje snežnih in vremenskih razmer
Deskanje po celem snegu prinaša tveganja, zato je poznavanje snežnih razmer nujno. Pred odhodom je smiselno preveriti obvestila o nevarnosti plazov in temperaturi. Različne plasti snega se obnašajo različno, zato je pomembno razumeti, kdaj snežna odeja postane nestabilna.
Izogibamo se območjem z znaki zdrsov, razpok ali nenavadno mehkih površin. Vremenske razmere vplivajo tudi na vidljivost in orientacijo. Megla ali močan veter hitro zmanjšata preglednost, kar povečuje možnost napak.
5. Prilagoditev tehnike vožnje terenu
Teren v naravnem okolju ni enakomeren, zato zahteva stalno prilagajanje. Na odprtih pobočjih so primerni daljši zavoji, v gozdovih ali ozkih koridorjih pa krajši in hitrejši gibi. Pomembno je, da zavoje začenjamo z občutkom, saj prehitra reakcija poruši ritem. Telo deluje kot celota – gibanje nog, bokov in ramen mora biti usklajeno za ohranjanje stabilnosti v vsaki situaciji.
Izkušeni deskarji teren berejo sproti, saj vsaka površina ponuja drugačen odziv. Mehkejši sneg zahteva večjo hitrost za vzgon, medtem ko na trših delih potrebujemo več nadzora. Prilagajanje tehnike je umetnost, ki se razvija z izkušnjami, opazovanjem in občutkom za snežne razmere.
